Homo Migrans
Selitve so univerzalna značilnost ljudi že od samega začetka človeštva. Homo sapiensu bi lahko rekli kar Homo migrans, saj so bile migracije celotno našo zgodovino taktika za preživetje in strategija za prilagajanje na različne okoljske strese.
Vendar pa danes svoboda gibanja ne velja enako za vse na tem planetu, neenakosti pa močno omejujejo selitve.
Obstajajo različni razlogi za migracije:
- Prostovoljni, ko se ljudje za odhod odločijo po lastni volji
- Prisilni, ko so ljudje prisiljeni oditi zaradi vojn, preganjanja, degradacije okolja, podnebnih sprememb ipd.
Odločitve za selitev so lahko posledica bodisi:
- individualnih interesov ali odločitve (npr. ljubezen, radovednost, študij, priložnosti za zaposlitev)
in/ali - strukturnih sprememb, ki jih lahko razdelimo na:
- družbene spremembe/dejavnike, kot so zagotavljanje boljših življenjskih priložnosti zase in za svoje družine (npr. pošiljanje otrok v boljše in varnejše šole, možnost dostojne službe …);
- ekonomske spremembe, na primer iskanje več možnosti za zaposlitev in bolje plačana delovna mesta;
- politične spremembe, kot so beg pred preganjanjem in diskriminacijo ter drugimi oblikami kršitev človekovih pravic, vojna, oboroženi konflikti …
- okoljske spremembe, kot so izpad pridelka, onesnaženost vode, zraka in tal, uničujoče naravne nesreče …
Leta 2020 je bilo na svetu približno 281 milijonov mednarodnih migrantov, kar predstavlja 3,6 odstotka svetovnega prebivalstva. Gre za drobno manjšino svetovnega prebivalstva, ki je v zadnjih desetletjih stalno predstavljala 2–4 odstotke celotnega svetovnega prebivalstva. To pomeni, da ljudje praviloma še naprej v veliki meri ostajajo v svojih rojstnih državah. Več o tem si lahko preberete v poročilu IOM o svetovnih migracijah za leto 2022.
Zgodovinsko gledano je bil obseg mednarodnih migracij iz držav z nizkimi dohodki majhen, in čeprav se je med letoma 1995 in 2020 malenkostno povečal, v resnici nismo priča rekordnim stopnjam mednarodnih migrantov:
- Latinska Amerika in Karibi: 2,3 % od vseh mednarodnih migrantov
- Afrika: 1,9 % od vseh mednarodnih migrantov
- Azija: 1,8 % od vseh mednarodnih migrantov
Posledice podnebnih sprememb pomembno vplivajo na vzorce migracij, njihov vpliv pa se dodatno krepi v kombinaciji z drugimi krizami, kot so omejitve, povezane s pandemijo Covid-19, zaradi česar prihaja do dolgoročnejših vplivov na migracije. Dejansko je v letih 2020 in 2021 pandemija bolezni Covid-19 radikalno spremenila mobilnost po vsem svetu in povzročila še dodatne omejitve potovanj, zaradi česar je obtičalo in potrebovalo pomoč na tisoče migrantov. Več o tem si lahko preberete tukaj.
Že danes je zaradi poplav, suš, vročinskih valov, orkanov, dvigovanja morske gladine in drugih naravnih nesreč vsako leto prisiljenih zapustiti svoje domove na milijone ljudi. Najpogosteje si zavetje poiščejo v lastni državi. Mednarodna federacija Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC) v svojem poročilu navaja, da je bilo leta 2020 zaradi nesreč notranje razseljenih 30,7 milijona ljudi, več kot trikrat toliko kot zaradi konfliktov in nasilja. Strokovnjaki opozarjajo, da se bo zaradi posledic podnebnih sprememb obseg tovrstnih migracij še povečeval – po ocenah Svetovne banke naj bi jih bilo do sredine stoletja več kot 200 milijonov. Več o tem si lahko preberete tukaj.
Migration and climate change
Za milijone ljudi so migracije že danes edina možnost za prilagajanje na podnebne spremembe. Suše, orkani, poplave in dvigovanje morske gladine – vse to sili ljudi v selitve. Podnebne spremembe močno spreminjajo vzorce migracij, kar potrjuje tudi novo poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC).
Večina s podnebjem povezanih selitev se dogaja znotraj posameznih držav, in ne onkraj mednarodnih meja. S podnebjem povezane migracije zelo pogosto potekajo s podeželskih območij v mesta. Ko na primer suša prizadene kmetijska območja, se ljudje preselijo v druga mesta v iskanju drugega dela (preselili so se, a ne daleč).
Ko ljudje vendarle prečkajo meje, gre običajno za meje med sosednjimi državami. Vendar pa so v številnih primerih mednarodnih podnebnih migracij podnebne spremembe večinoma še vedno skriti (oziroma prezrti) dejavnik, zlasti pri zgoraj omenjenih večstopenjskih migracijah s podeželja v mesto, kjer lahko ljudje najprej ostanejo dlje časa in se nato preselijo preko meje. Ko se sčasoma preselijo, pa so običajno obravnavani kot »prostovoljni« migranti namesto kot podnebni begunci.
V industrializiranih, urbaniziranih državah so s podnebjem povezane migracije manj pogoste kot v državah z nizkimi dohodki in velikim deležem podeželskega prebivalstva. Vendar pa so podnebne migracije problem tudi v teh državah. Tako se bo na primer v primeru nadaljnjega dvigovanja morske gladine porazdelitev prebivalstva po pričakovanjih spremenila v korist neobalnih območij.
Na migracijske vzorce prebivalstva močno vplivajo tako postopne kot nenadne podnebne in okoljske spremembe:
- Nenadni dogodki (kot so poplave in zemeljski plazovi) prizadetim prebivalcem pogosto uničijo sredstva za preživljanje in jih prisilijo v to, da zapustijo svoje domove in se preselijo – večinoma začasno, včasih pa tudi za stalno.
- Postopni dogodki (kot so suše, naraščanje morske gladine ter drugo postopno uničevanje zemljišč in okolja, ki lahko povzroči pomanjkanje vode in negotovo oskrbo s hrano) prisilijo ljudi v trajne selitve.
Posledice podnebnih sprememb so le redko edini dejavnik, ki vpliva na odločitev posameznika, da se preseli oziroma ostane, kjer je, lahko pa predstavljajo povečano tveganje za večplastno krizo skupaj s družbeno-ekonomskimi krizami, izbruhi bolezni, konflikti in skrajno marginalizacijo. Podnebne migracije lahko sicer predstavljajo težavo tako v bogatih kot v revnih državah, a revščina pomembno vpliva na ranljivost ljudi za podnebne šoke in stresne dejavnike. Tako na primer raziskava organizacije Oxfam kaže, da je bila med letoma 2008 in 2016 verjetnost za razselitev zaradi nenadnih ekstremnih vremenskih katastrof pri ljudeh v državah z nizkim in nižjim srednjim dohodkom približno petkrat večja kot pri ljudeh v državah z visokim dohodkom. Raziskava je na voljo tukaj.
Nova Oxfamova raziskava kaže, da je humanitarni sistem s stopnjevanjem posledic podnebnih sprememb pod vse večjim pritiskom in da se nanj ne more ustrezno odzvati. Zahteve za humanitarno pomoč OZN, povezane z ekstremnimi vremenskimi dogodki, so bile leta 2021 po ocenah osemkrat višje kot leta 2000. Raziskava je na voljo tukaj.
Podnebne spremembe so vse pomembnejši dejavnik pri vzrokih za oborožene spopade za vodo in druge naravne vire. Mnogi klimatologi sirske begunce že obravnavajo kot podnebne begunce. Raziskovalci in oblikovalci politik v zadnjih dveh desetletjih vse večjo pozornost namenjajo součinkovanju med podnebnimi spremembami in konflikti. Podatki kažejo precejšnje ujemanje med državami, ki so jih podnebne spremembe najbolj prizadele, ter tistimi, v katerih je največja nevarnost za nasilni konflikt. Več o tem si lahko preberete tukaj.
Migracije kot rešitev za prilagajanje na podnebne spremembe
Selitve so že eden izmed načinov, na katere se ljudje spoprijemajo s podnebnimi spremembami. Če se lahko preseljujejo varno in zakonito in če imajo za to dovolj časa, je manj verjetno, da bo prišlo do humanitarne krize. Če torej omogočimo zgoraj navedene dejavnike, lahko migracije uporabimo tudi kot strategijo za spopadanje s podnebnimi spremembami. Pri tem pa je potrebno poudariti tudi, da so najranljivejši med vsemi pravzaprav tisti, ki nimajo potrebnih sredstev za preselitev in ki tako de facto postanejo ujeti prebivalci.
Migracije so trenutno ena najpomembnejših lastnih strategij prilagajanja na podnebne spremembe. Evropski in drugi voditelji privilegiranega globalnega severa morajo zdaj najti način, kako jih olajšati. Nove begunske krize ne bodo povzročile podnebne spremembe, temveč bo do krize prišlo zaradi poskusov zaustavljanja teh migracij. Več o migracijah kot strategiji prilagajanja na podnebne spremembe si lahko preberete tukaj.
Pomanjkanje definicij – pomanjkanje pravne zaščite
Čeprav je zaradi posledic podnebnih sprememb razseljenih na milijone ljudi, podnebni begunci še vedno niso formalno opredeljeni, prepoznani in zaščiteni z mednarodnim pravom. Čeprav je položaj podnebnih beguncev podoben kot pri ljudeh, ki bežijo pred vojno ali preganjanjem, lahko vojni begunci vsaj upajo na vrnitev, medtem ko se podnebni begunci v večini primerov nikoli ne morejo vrniti domov. Paradoks sistema mednarodne zaščite je, da vsak, ki ga ne ščiti status begunca, samodejno postane »ilegalec«. Kriminalizacija migracij je neposredna posledica tega, da migranti nimajo možnosti zakonitega vstopa. Obseg pravic in zaščite je odvisen od tega, ali je preselitev začasna ali trajna, ali so bili ljudje razseljeni prisilno ali prostovoljno. Dodatna težava s pomanjkanjem formalnih in globalnih definicij je pomanjkanje sistemskega (in sistematičnega) spremljanja trendov, povezanih s podnebnimi migracijami, in posledično pomanjkanje oblikovanja sistemskih politik za ukrepe odzivanja, odprave škode in gradnje okolja.
Obstaja več delovnih definicij teh ljudi, izrazi, ki se običajno pojavljajo, pa so »okoljski begunec«, »okoljski migrant« ter »podnebni migrant« ali »podnebni begunec«, kar še dodatno prispeva k zmedi pri razpravi o tej temi.
Leta 2013 je Ioane Teitiota, prebivalec Kiribatija, kot prvi v zgodovini zahteval status »podnebnega begunca« v skladu z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev ter zaprosil za azil. Na Novi Zelandiji sta njegovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnili tako vrhovno kot prizivno sodišče, in leta 2015 je bila njegova prošnja za azil na Novi Zelandiji zavrnjena. Ioane Teitiota je bil z ženo in otroki deportiran nazaj v svojo domovino Kiribati. Leta 2020 pa je Odbor ZN za človekove pravice v svoji prvi in s tem zgodovinski odločitvi o pritožbi individualnega prosilca za azil zaradi posledic podnebnih sprememb izjavil, da države ne smejo izgnati posameznikov, ki jim je zaradi življenjskih okoliščin kot posledice podnebnih sprememb kršena pravica do življenja. Ta razsodba je nedvomno vzpostavila nove standarde, ki bi lahko vplivali na uspešnost prihodnjih prošenj za azil, povezanih s podnebnimi spremembami.
Mednarodna organizacija za migracije od leta 2019 naprej podnebne migrante opredeljuje kot »osebe ali skupine oseb, ki so – v glavnem zaradi nenadnih ali vse večjih sprememb v okolju kot posledice podnebnih sprememb – prisiljene ali se same odločijo zapustiti svoja običajna bivališča, bodisi začasno ali trajno, in se preseliti znotraj države ali čez mednarodno mejo«. Vendar pa je to zgolj ena izmed definicij, saj še vedno nimamo mednarodno priznane in enotne definicije podnebnih migrantov oziroma beguncev. Zgornja odločitev Odbora ZN za človekove pravice vsebuje vsebinsko utemeljitev in seznam dogodkov, ki lahko posameznike spodbudijo k tem, da odidejo v drugo državo in zaprosijo za zaščito pred škodo, povezano s podnebjem. Več o tem si lahko preberete tukaj.
V naslednjem delu modula so naštete nekatere izmed svetovnih regij, ki so trenutno močno prizadete zaradi podnebnih sprememb.